Barva kože in karibska idila: najine izkušnje iz St. Kittsa

The following is in Slovenian because it was originally written as part of a conversation on Facebook.

Naslednje sem napisal v odgovor osebi, ki je zastopala dve sorti prepričanj - da ni kapitalizem nič drugega kot izkoriščanje (kar je deloma res, deloma pa ni); in da med barvo kože in inteligenco ni omembe vrednih korelacij. Pred spodnjim odgovorom sem že pisal o tem, zakaj mislim, da korelacije so, in da so pomembne. V naslednjem pa pišem o najinih osebnih izkušnjah:

"Z ženo imava, razen branja literature, tudi osebno izkušnjo življenja na karibskem otoku, kjer je populacija pretežno afriškega porekla.

Če naju kdo vpraša, kako tam je, jim razloživa, da naj si predstavljajo en kraj nekje na vasi, kjer ni dosti ekonomskih priložnosti, in iz katerega vsak uide, če lahko. Populacija, ki ostane, ali ni sposobna iti drugam, ali pa je za to prelena.

Ampak v resnici ni čisto tako. Na St. Kittsu je dosti ekonomskih priložnosti. Denar tja dobesedno teče. Problem je vsaj deloma v tem, da je folk tam pretežno iz Afrike. In njihova inteligenca je bistveno, bistveno nižja, kot ti zgornji opis da misliti. To ni tako, kot en kraj s podobno populacijo in dinamiko v Sloveniji. Ne moreš si predstavljati, kako tam je, dokler tam ne živiš.

To je otok, kjer se težko najde odvetnika, ker se tam pretaka toliko denarja, in so odvetniki dragi. Odvetnik, ki ga najdeš, je pa en lokalec ali lokalka, ki ne zna izračunati 1% od 1 milijon brez kalkulatorja (trajalo je kakšno minuto, da je to izračunala). Prav tako odvetnica počasi govori, in počasi posluša; in se ne drži dogovorov (se zmenimo za naslednji sestanek in je ni, ker je šla na pogreb).

Ker to na naju ni naredilo dobrega vtisa, sva našla drugega odvetnika, ki je računal še bistveno več, ampak je bil inteligentnejši. Izkazalo se je, da je ta bil ravno dovolj bister, da je mislil, da lahko goljufa. Denar, ki naj bi ga držal v varstvu, je tvegano investiral, in več ljudem izgubil več deset milijonov USD.

To ni samo en primer. Cel otok je tak. Pridejo ti inštalirat pomivalni stroj, ga rinejo v luknjo pod pultom, pa ne gre noter. Trdijo, da je stroj prevelik za luknjo - da je pult premalo globok. V resnici delavec nima prostorske predstave in je napeljal odtok na tak način, da cev preprečuje stroju, da bi šel noter. Treba je večkrat izmeriti pomivalni stroj in pult, da se mu dokaže, da je pult že dovolj globok, pač pa da je treba prestaviti napeljavo za odtok. On to potem pokaže svojim sodelavcem kot veliko odkritje.

Pridejo delavci pleskat steno v tvoji lepi, novi, uvoženi kuhinji, ki ima še plastično folijo čez omarice. PREDEN začne pleskat, začne kar sam od sebe odstranjevat plastično folijo. Ko ga vprašaš, zakaj zaboga to počne, ti reče, da zato, ker ja vendar lepše zgleda brez folije.

To je pleskar. Pred PLESKANJEM.

Ko greš v trgovino in plačuješ na blagajni, nimaš problema, da bi blagajničarka tekmovala s tabo. Blagajničarka je bistveno počasnejša, kot pospravljanje. Njeno tipkanje je počasno. Njeno razmišljanje je počasno. Ko je na koncu za plačat npr. znesek 9230, ji ti daš 10230, pričakujoč, da ti bo vrnila 1000. Ona ne razume, zakaj si ji dal neokroglo količino denarja. V roke mora vzeti kalkulator, in traja par minut, da preračuna, da ti mora res vrniti 1000.

Ko greš v restavracijo, so natakarji, če so lokalni, sila počasni, in se obnašajo, kot da ti delajo uslugo, če se po pol ure sploh posvetijo tvoji mizi. Ko pride do računa, gre njihovo razmišljanje podobno hitro, kot zgornji blagajničarki.

Ko se pogovarjaš z lastniki lokalov, pravijo, da je težko najti lokalne ljudi, ki bi znali pisati in računati.

To ni zato, ker na otoku ni šol. Šole na otoku so, in naj bi bile dobre...

Na otoku so luksuzni hoteli, ki seveda zaposlujejo črnce, ker je to pač del karibske fantazije in bi izgledalo čudno, da bi bili zaposleni belci. Ampak ljudje, ki delajo v boljših hotelih, so vsi uvoženi iz drugih otokov, ker dovolj kvalitetne lokalne delovne sile ni.

Sploh še nisem začel!

Da ne govorimo o nadlegovanju. Če gre ženska sama na plažo, bo v eni minuti slonel na njeni brisači en lokalec, ki ji bo ponujal, da jo zmasira. Ni pomembno, če rečeš ne. On bo kar začel z masažo in se čudil, če ga hočeš stran nagnat. Ti si tisti, ki je nevljuden. On argumentira, da je plaža javna, in da ima pravico biti tam.

Slišala sva za ameriško študentko, ki je bila na plaži posiljena. Bile so lokalne priče. Ampak ko je bilo to prijavljeno policiji, ni noben nič videl in nič slišal.

Jana ni mogla it nikamor ven, brez da bi jo spolno nadlegovali. Dobesedno vsakič ko je šla na fitnes se je ob njej ustavil razklampan avto z lokalnim junakom, ki jo je poskušal nahecat, da bi prisedla. "Ne" seveda ni zadostoval. Folk je tam vztrajen.

Da ne govorimo o taksistih. Zadnjič, ko sva bila tam, sem ugotovil, da nimam v eni valuti dovolj drobiža, taksist pa tudi ni imel drobiža. Poskušal sem mu razložiti, da mu lahko plačam deloma v USD in deloma v XCD. Tip se je razburil, ker ni razumel tega koncepta in je menil, da ga hočem ogoljufati. Ženi je poskušal spuliti iz roke torbico, in ker je ni spustila, jo je zgrabil za roko in jo držal tako močno, da je dobila podpludbe. Ko je žena rekla, da bova klicala policijo, se je smejal, češ da kaj pa misliva, da bodo storili. Dobesedno smo se skoraj stepli, dokler ni poštekal, da bo delno plačilo v USD in delno v XCD tudi šlo.

Tega dreka je še pa još! Zares nisem še niti začel.

V Sloveniji imaš eno tako izkušnjo vsake toliko časa, in se čudiš, kako so lahko ljudje neumni. Verjetno boš zdaj pomislil, kako si tudi sam imel v Evropi kakšno tako izkušnjo, in da je to primerljivo s Karibi. Ampak ni! Ni primerljivo; ker je razlika med tem, ali imaš eno tako izkušnjo na leto, ali pa čisto vsakič in pri čisto vsaki stvari, kjer imaš opravka z ljudmi.

Predstavljaj si, da imaš najslabšo možno izkušnjo; in najslabšo možno kvaliteto storitve; čisto vsakič. Tako je na Karibih.

Ni tako samo na tem otoku. Pred tem sva večkrat obiskala en drug otok, kjer so še temnejši. Tam sem se pogovarjal z Američanko, ki je odprla knjigarno. Povedala mi je o svojih izkušnjah z lokalno pošto. Revije, je rekla, pridejo s 4 in več meseci zamude. Enkrat je naročila eno veliko pošiljko knjig z Amazona, in je več mesecev zapored hodila na pošto spraševat, če je pošiljka prispela. Vsakič so ji rekli ne. Po pol leta se je izkazalo, da je bila to velika škatla, na katero so dali blazino, in so na njej ves čas sedeli.

Tvoje življenjske izkušnje so enostranske, in tvoja izobrazba tudi. Že samo iz tega, kar si napisal o kapitalizmu, lahko sklepam, da imaš povsem enostransko znanje tudi o ekonomiji.

Če naj stereotipiziram o "tebi in tebi podobnih", tako kot ti stereotipiziraš o "meni in meni podobnih", potem lahko rečem, da so ljudje tvojih prepričanj razlog za propad socializma, kjerkoli se je pojavil. Tvoja mnenja so 2/3 ideologija, 1/3 znanje.

Sveta ne briga za ideologije. Sveta ne brigajo naša prepričanja, naše vrednote in ideali.

Sveta ne briga, če ti misliš, da je tvoje mišljenje "napredno". Če se motiš, se pač motiš. Svet ne čuti dolžnosti, da bi ustrezal tvojim pričakovanjem, in da bi bil zaradi tebe lep.

Svet sicer je lep, ampak na drug način, kot ti misliš. V resnici ga z zavračanjem resnice pomagaš delati grdega. Imamo probleme, ki jih je treba rešiti, in uspeh pri tem ne more temeljiti na zgrešenih ideologijah in lažeh.

Samo zato, ker so naši predniki delali grozodejstva, ne pomeni, da jih niso delali na podlagi deloma pravilnih informacij. Velika napaka sedanjosti je domneva, da so bili naši predniki nekakšni zlobni demoni, in da smo mi zdaj prosvetljeni, ker VSA njihova prepričanja zanikamo.

Rešitev ni v kategoričnem zanikanju delnih resnic, na podlagi katerih so naši predniki narobe ukrepali. To je samo druga vrsta slepote. Rešitev je v integriranju teh resnic v drugačen zaključek."

Comments

Popular posts from this blog

"Unreachable" beauty standards

When monospace fonts aren't: The Unicode character width nightmare

Is the internet ready for DMARC with p=reject?