Prekletstvo zakonov

[Prvotno objavljeno na mojem drugem blogu na straneh Libertarnega Kluba.]

Enega od osnovnih problemov modernih, s parlamenti in zakonodajo urejenih držav vidim v tem, da se s časom obseg birokracije in kompleksnost zakonodaje večinoma le povečujeta, kar omejuje svobodno iniciativo in duši aktivnost gospodarstva. Kaj je osnovni razlog za ta problem in kako bi bilo mogoče obseg birokracije omejiti in doseči, da bi ostala kompleksnost zakonodaje konstantna?

Osnovni razlog za preobilje zakonov je enostavno to, da jih je preveč preprosto sprejemati. Za sprejetje novega zakona je dovolj že polovica poslancev; za spremembo ustave, tega ključnega dokumenta, na katerem temelji stabilnost države, pa je dovolj že dve tretjini.

Pomislimo. Funkcija zakonov je, da prepovedujejo ali predpisujejo ravnanja državljanov. Vsak zakon torej že sam po sebi omejuje svobodo državljanov - zakon, ki tega ne počne, je le prazen zakon. In takšne - pogosto arbitrarne, neumne in nepotrebne - omejitve in prepovedi se lahko sprejme povsem proti volji 49% glasovalcev.

Drug problem zakonodaje je, da postane preobsežna, da bi jo lahko eno samo telo, kot je državni zbor, v celoti obvladovalo. Problem je podoben ekonomskemu problemu centralnega odločanja v komunistični Moskvi. V centralno vodeni Sovjetski zvezi je bilo ekonomskih odločitev bistveno več, kot pa jih je bilo mogoče obdelati, zato odločitve niso bile sprejete in gospodarstvo je stalo. Sistem prostih trgov - kapitalizem - ta problem rešuje tako, da postavi svobodo za sprejem ekonomskih odločitev v roke vsakega posameznika.

Ali ne bi bilo mogoče tudi političnih odločitev podobno decentralizirati in tako doseči bistveno povečanje učinkovitosti političnega procesa?

Predlagam, da bi v fiktivni državi Idealiji zakone sprejemali drugače, kot je sedaj v veljavi. Namesto poslancev in državnega zbora bi se zgledovali po spletni enciklopediji Wikipediji, kjer lahko vsak napiše, kar želi, vsak drug pa lahko to tudi popravi. V sistemu države Idealije bi bili prek sodobnih tehnologij vsi državljani povezani v politični forum, kjer bi imeli vsak svojo identiteto. Vsak državljan, brez izjeme, bi lahko predlagal nov zakon, ki bi bil takoj dan na glasovanje. Predpisan bi bil minimalni prag glasov, ki jih mora vsak zakon zbrati, da stopi v veljavo. Ta prag bi bil po eni strani nizek, da bi lahko tako sprejemali zakone tudi o stvareh, ki večine državljanov ne zanimajo. Po drugi strani pa bi vsak zakon, brez izjeme, moral zadostiti pogoju, da mora v glasovanju zbrati vsaj 80% glasov za in manj kot 20% glasov proti.

In, kar je ključno: tudi kasneje, ko bi bil zakon že v veljavi, bi ga bilo mogoče izpodbiti že s tem, da bi samo zbrali potrebno manjšino 20% glasov proti.

Takšen sistem bi poskrbel za nesporne osnovne potrebe državljanov, saj se glede nespornih osnovnih potreb (npr. da rabimo policijo in gasilce) gotovo vsaj v 80% strinjamo. Nekatere najosnovnejše koncepte, kot npr. pravico do lastnine, pa bi zapisali v ustavi, glede katere bi morala kakršnokoli spremembo potrditi vsaj 80% večina državljanov.

Ne bi pa bilo v takem sistemu zakonov, ki so pisani na kožo le nekaj več kot polovici prebivalstva, do druge polovice pa niso pošteni, jo ovirajo in dolgoročno škodujejo celi državi.

Comments

denis bider said…
Moj odgovor na sporočilo, prejeto preko bloga na Libertarnem klubu.

Pozdravljeni!

Moram priznati, da je vaąe razmišljanje izredno zanimivo, kljub vsemu pa so se mi pri branju porajala razna vprašanja, oziroma težave, ki bi jih tak sistem vseboval.

Največji problem bi bil po mojem mnenju enak problemu, s katerim so se srečevale že antične demokracije pri neposrednem odločanju državljanov in sicer na kakąen način pritegniti ljudi k aktivnemu sodelovanju pri sprejemanju zakonov. Aktivni ljudje bi sodelovali v takem sistemu tako, kot sodelujejo tudi v trenutnem pravnopolitičnem sistemu RS, neaktivni pa bi ostali pasivni, kakor so to v kateremkoli sistemu.


Namen mojega predloga je, da se fleksibilno prilagodi tej naravi ljudi in da je funkcionalen v točno takem okolju. O stvareh odločajo tisti, ki jih te stvari zanimajo. Če sprejmejo odločitve, ki so ostalim v škodo, lahko njihove odločitve že manjšina ostalih prekliče, kadarkoli ugotovijo, da jim je to v škodo.

Ali bi bil potem zakon, za katerega bi glasoval 1% volilnega telesa (znotraj tega bi dosegel 80% glasov za in manj kot 20% glasov proti) legitimen. O njem ne bi odločilo 99% volilnega telesa, pa bi jih zakon kljub temu prizadel.

Tak zakon je legitimen, ker so o njem očitno glasovali samo tisti, ki jih je ta zakon zanimal. Zaradi neke manjše uredbe tudi ni smiselno obremenjevati večine ljudi, ker je takih uredb lahko preveč. Če pa sprejeta uredba dejansko prizadene večino, kot praviš, pa jo bodo ovrgli. Če je bila uredba sprejeta s 1000 glasovi za, bi bil dovolj, da se jo ovrže, npr. že 201 glas proti.

Seveda tudi nobeno glasovanje ne bi imelo takojšnjih efektov, temveč bi trajalo neko določeno časovno obdobje, npr. 1 mesec, v katerem bi se izkristaliziralo, koga - če sploh koga - določen predmet urejanja zanima in kaj si mislijo o tem.

Centralni informacijski sistem bi dovoljeval vsakemu posamezniku, da v okviru enega meseca najde in ukrepa na predloge novih uredb, ki bi ga utegnile zanimati, tako da ima vsak priložnost sodelovati.

Drugo vprašanje oz. problem pa se nanaša na problem izobraženosti volilnega telesa. Splošna vprašanja kot so lastninska pravica, obligacijska razmerja, urejanje statusnih vprašanj podjetij, preoblikovanj ipd. po mojem mnenju niso primerna za neposredno odločanje, saj večina volilnega telesa v Idealiji ne bi dobro razumela o čem odloča oziroma bi si lahko napačno razlagala posledice sprejetega zakona (povsem resnično pa se na tem mestu postavlja vprašanje, kdaj je država lahko bolj \"pametna\" od državljanov in lahko sama oceni, kaj jim je v korist in kaj ne).

Povsem se strinjam s pripombo v oklepaju. To je deloma že odgovor na zastavljeno vprašanje. Drugi del odgovora pa je, da se tiste ključne lastnosti države, ki izvirajo iz modrosti ustanoviteljev, zapiše v ustavo. Za spremembo ustave pa je potrebna 80% večina državljanov. Na tak način zagotovimo stabilnost glede osnovnih principov delovanja (modra in relativno rigidna ustava) kot tudi fleksibilnost v luči novih dogodkov (odprta in fleksibilna zakonodaja).

Tretje vprašanje , ki se mi poraja pa je, kaj so to "nesporne osnovne potrebe državljanov" in kdo bi to določil. Bi bilo to volilno telo Idealije - ki bi si zopet skladno z osnovnim vodilom demokracije razlagalo različno oziroma bi se vsak posameznik odločil, pri sprejemu katerega zakona bo sodeloval? Večkrat imamo namreč povsem različne interese. Na eni strani nam ustreza, da so določene stvari pravno urejene, na drugi strani pa nam ustreza, da določene niso, ti interesi pa se razlikujejo od državljana do državljana. Tako bi imeli urejen samo najelementarnejši del pravne ureditve, preostalo pa bi bilo prepuščeno samourejanju državljanov in njihovi ekonomski moči, kar bi po mojem mnenju kmalu utegnilo spodkopati tudi osnovno ureditev Idealije...

Problem, ki ga imamo danes, ni pomanjkanje stabilnosti, temveč preveč le-te (kopičenje uredb na uredbe na uredbe). Preveč stabilnosti se reče rigidnost in ta je ekonomski strošek in vzrok za gospodarski nerazvoj.

Seveda je tudi pretirana labilnost ekonomski strošek. Vendar pa menim, da je moj predlog korak bliže k optimalnemu, ne stran od njega, in da bi se to izkazalo v praksi.
boris kolar said…
Dober predlog, pri katerem pa vidim dva problema:

1. Manjšina bi lahko sprejela zakon, ki ga morajo spoštovati vsi. To bi lahko pripeljalo do raznih klubov, ki bi imeli dovolj članov da presežejo zahtevani prag, s poplavo (spamom) predlogov pa bi lahko prišli do situacije, ko ljudstvo določene predloge spregleda in se posledično uzakoni zakon, ki večini naredi nepopravljivo krivico.

2. SNI (Stranka Nasprotnikov Idealije) bi lahko blokirala politični sistem idealije, če imela le 20% podporo med ljudmi. V ustanovnem aktu stranke SNI je zapisano, da mora vsak član nasprotovati vsakemu predlogu, ki ga najde. Na internetu se hitro pojavi tudi AutoVoteNoBot 1.0

V razmislek dajem dve alternativi:

1. Imamo minimalno ustavo (o spremembah se odloča na enak način kot v tvojem predlogu), a nimamo zakonov. Namesto zakonov imamo radikalno drugačen sodni sistem, ki se odloča na podoben način kot si ti opisal, a lahko obsodi brez zakonske podlage (na podlagi "common sense" ugotovitve da je nekdo deloval v nasprotju z interesi družbe).

2. Imamo minimalno ustavo, ki zagotavlja osnovne pogoje (prepoved fizičnega nasilja/ogrožanja, nedotakljivost tuje fizične lastnine,...), vse ostalo je dovoljeno. Dovoljene so vse oblike goljufij, gospodarskega kriminala, zlorabe intelektualne lastnine in še marsikaj. Družba bi s časom razvila alternativni sistem, ki bi bil nekakšen community-managed "web of trust". Metaforično si to idejo lahko predstavljamo "lahko kradeš kolikor hočeš če imaš na čelu tetoviran napis TAT".
denis bider said…
Boris je napisal:

Manjšina bi lahko sprejela zakon, ki ga morajo spoštovati vsi. To bi lahko pripeljalo do raznih klubov, ki bi imeli dovolj članov da presežejo zahtevani prag, s poplavo (spamom) predlogov pa bi lahko prišli do situacije, ko ljudstvo določene predloge spregleda in se posledično uzakoni zakon, ki večini naredi nepopravljivo krivico.

Zakon ne more narediti krivice, če ga nihče ne izvaja. Tisti, ki zakon izvaja, za zakon ve. Ker se lahko vsak zakon ovrže tudi naknadno in s samo 20% glasovi, to ni problem.

V okolju, kjer so vsi avtenticirani, je spamming laže rešljiv.

SNI (Stranka Nasprotnikov Idealije) bi lahko blokirala politični sistem idealije, če imela le 20% podporo med ljudmi.

20% ljudi lahko blokira katerikoli politični sistem. To je dovolj ljudi za puč v državi.

Popular posts from this blog

When monospace fonts aren't: The Unicode character width nightmare

VS 2015 projects: "One or more errors occurred"

Is the internet ready for DMARC with p=reject?