O pretiranem konzervatizmu

V družbah po svetu poteka večen boj med novim in starim: med idejami, ki so se v preteklosti izkazale za uspešne, in drugimi idejami, ki se v novih okoliščinah zde obetavnejše. Velikokrat se izkaže, da so stare ideje še vedno pravilne: nove rešitve, ki naj bi nadomestile starejše, so pogosto nedodelane ali pa so včasih preprosto naivne. Pri uveljavljanju novih idej je treba paziti, da se ne zanemari modrost, ki je vodila do starih.

Vendar pa ta esej ni o nespameti novih idej. Kadar se novost izkaže kot nefunkcionalna, je povratek na staro in boljšo rešitev navadno še vedno možen in običajno tudi hitro izvedljiv. Namesto tega želim govoriti o nasprotni vrsti nespameti, ki je škodljivejša od prejšnje. To je nasprotovanje novim idejam iz principa; ne na podlagi njihovih dejanskih pomanjkljivosti, temveč iz želje po ohranjanju starih, tradicionalnih idej.

V zadnji evropski izdaji revije TIME (datum izdaje 2005-06-06) je možno prebrati o težavah, s katerimi se v Indiji v naporih proti AIDSu srečuje fundacija Gates. Njihova največja ovira je tradicionalnost v tej deželi: kaže, da se pretežni delež prebivalstva noče soočiti z ugotovitvijo, da njihov dosedanji način reševanja problema spolnih bolezni - to je molk - ne zadostuje. Število okuženih za virusom HIV narašča, država pa se zateka k ponarejanju statistik. Brez da bi dosti storili, naj bi število novih okužb z virusom HIV iz leta 2003 na 2004 upadlo iz 520.000 na 28.000, kar seveda ne more biti res.

Okuženih z virusom HIV naj bi v Indiji, po oceni Združenih narodov, bilo do 8.5 milijona; po drugih ocenah je verjetneje, da jih je še enkrat toliko. Zanikanje, da je problem resen in da obstaja, pri njegovem reševanju ne pomaga. TIME navaja primer zdravnice, ki se je pri govorih v šolah, s katerimi skuša razširiti znanje o spolnosti, soočila s starši, ki so vstali glasno vpijoč: "Zakaj kvarite naše otroke? Naši otroci so angeli!" Niti s svojim možem, ki je srčni kirurg, se o tem problemu ne more pogovarjati. "Če ne morem o tem niti govoriti doma," pravi, "si lahko predstavljate razdaljo, ki jo mora ta država še prepotovati."

S takim pristopom se Indijci problemu AIDS ne bodo izognili. Kljub molku, ki zagrinja deželo glede spolnosti, odkrivajo, da ima večina poročenih moških spolne odnose z več kot eno žensko, in da imajo žene pogosto ljubimce. V Bombayu je spolnih delavcev in delavk 80.000 ali več, pogostost okuženosti z virusom HIV pa je med njimi kar 50%. V odsotnosti znanja in uporabe kondomov se bolezen širi: prek tovornjakarjev in migrantov, ki obiščejo mesto, k njihovim ženam; od njihovih žena k ljubimcem; in tako naprej. V okrožju Koppal, ki je en dan vožnje od Bombaya, je okuženih zdaj že 5-8% od več kot milijona ljudi.

Zahodnim očem je očitno, da je širjenje AIDSa treba zaustaviti s širjenjem informiranosti o spolnosti, z vzpodbujanjem rabe kondomov, z izboljšanjem zdravstvene infrastrukture. Indijsko konzervativno mišljenje pa se s tem ne strinja: tako kondomi kot informiranost o spolnosti naj bi vzpodbujala promiskuitetnost. Promiskuitetnost pa je nekaj, kar je zanje samo po sebi napačno.

Tisti, ki ne seksajo z večimi, in katerih partnerji so prav tako zvesti, torej ne bodo zboleli. Kaj pa potem s tistimi, ki so promiskuitetni, ali ki imajo partnerje, ki so? Takšnih je, kaže, več kot polovica ljudi?

Odgovor konzervativnih je tih, a očiten. Takšnim je prav, da se okužijo. Naj kar zbolijo in umro; to je kazen za tiste, ki ne znajo spoštovati tradicije.

V tej dogmi pa leži globoka ironija. Monogamija, ki jo tradicija zapisuje, je v resnici prvotna obramba človeštva proti spolnim boleznim. V časih, ko zaščite s kondomi še ni bilo in ko ni bilo sodobnega zdravstva, so bile spolne bolezni, ki so danes ozdravljive, smrtne. Potemtakem ni prav nič čudno - še več, pametno je - da so verstva iz teh časov predpisala: "Kdor spoštuje Boga, naj ima eno ženo! Moža in ženo, ki se tega ne držita, bo doletela božja kazen!"

Zagrožena kazen seveda ni bila od Boga; bila je od spolne bolezni. Ta verska zapoved je v času, ko ni bilo druge zaščite, učinkovito varovala pred okužbami. Velika škoda pa je, da novodobni tradicionalisti ne razumejo tega zgodovinskega konteksta in to zapoved interpretirajo ne kot nekaj, kar ima in je imelo svojo omejeno funkcijo in namen; temveč nekaj, kar je prvotno bilo zdravstveno navodilo, vzamejo kot aksiom; kot dogmo. Zapoved, ki je nekdaj ščitila, tako danes ni več v človekov prid, temveč ga omejuje; ne glede na to, da je danes mogoč zdrav in varen seks in da lahko družba ostane zdrava, tudi če seksamo z večimi partnerji, zagovorniki konzervatizma menijo, da je starodavna zapoved pomembnejša, kot njen namen. Zato so proti kondomom; četudi kondomi pomagajo, pridige o abstinenci pa ne. Da bi ohranili staro zapoved, ne le ignorirajo, temveč naravnost kršijo njen prvotni namen.

V prostoru, na katerem ima vpliv, stališča enake disfunkcionalnosti zagovarja tudi katoliška Cerkev. To, žal, prav nič ne koristi. Človeku je spolnost potrebna. V želji, da bi ohranili dogmo, ne pozabimo na njen prvotni namen.

Comments

Popular posts from this blog

When monospace fonts aren't: The Unicode character width nightmare

VS 2015 projects: "One or more errors occurred"

Is the internet ready for DMARC with p=reject?